Razbremenjeno nebo in jasne barve oblakov, ki jih je zahajajoče Sonce spremenilo v paleto oranžnih odtenkov, so napajale njegov pogled. Jata rac je v nizkem letu iskala zavetje v sapi približajoče se noči. Svetloba je mirila oko, tiste migetajoče ledeno bele luči v daljavi, ki so se v loku nad reko izmenjaje lesketale, pa so v misli prinašale kristalne sipine neporisanih, nepopisanih, pa vendar barvitih in glasnih misli. Bližino in oddaljenost. Olajšanje in napetost. Hkratnost.
Dialog, ki so ga Grki tako ljubili - kje je danes dialog? Monolg je edino, kar zdaj zmoremo. Sprašujem se, ali ni tisti grški dialog bil zgolj slepilo. Igra drugega nivoja? Ali ni vse, kar v resnici imamo, le monolog? Bi šel predaleč, če bi pomislil na večno trajajoči monolog? Monolog biti, skrit - pravtako kot race v pojoči sapi noči - v pesmi dialoga. Je dialog zgolj lažniva podoba monologa za izključitev nevzdržnosti enosti? Bojim se spregovoriti kot filozof, zakaj bit in besede se niso nikoli dobro razumele, in sprememba tega odnosa ni v moji moči. Še manj so se razumeli filozofi med seboj - lažna dvojnost pač ne more prinesti (samo)spoznanja, saj izhaja iz istega, ki posrkava pravo drugo v hkratnost in nerazličnost. Takšna lažna dvojnost ne more prinesti popolnega strinjanja, tj. sovpada protislovij, zakaj njen zahtevan obstoj je ravno v omenjenih protislovjih. Če protislovja sovpadejo, kar je isto kot bi rekli, da hkratno soobstajajo v svoji izničitvi (nič ni ničen), dvojnost izgine in Eno postane prav to, kar hoče zakriti - enost. Protislovja tako niso nič drugega kot bela laž Biti.
S spoznanjem o večno trajajočem monologu, o večnem postajanju enega v hkratnosti, prinašam nekaj, ob čemer se tisti ljudje, ki me ne samo poslušajo, pač pa tudi slišijo, zgrozijo. Nikoli se ne konča? Ne, nikoli se ne konča. In večnost je bolj zastrašujoča kot končnost. Biti pripisujem bližino niča. Pri tem bližina ne pomeni manjše oddaljenosti biti od niča, pač pa gre za to, da bit in nič sovpadata in si pripadata. Pravtako kakor se protislovja razrešijo v Eno, se bit in nič razrešita v goli je - kjer ni spomina, kjer je hkratnost polnosti in praznine, biti in niča. In prav smešno je, ko ta "kjer" sploh ni noben prostor in "to" ni materija. Sploh ni nič drugega kot hkratnost polnosti in niča, kot goli je. A kaj, ko nimam dokaza za to, tu je le moja beseda proti besedam drugih. In takšnega dokaza v besedah tudi ne more biti. Sploh pa ne, dokler iščemo v mejah, ki jih postavlja Eno, kadar zahteva skrivanje niča in kadar imamo sami zastrte oči, tako zastrte, da ne vidimo niča, ki se kot otrok skriva tako, da si čez oči položi roke - v tem primeru pademo v tisti lažni dialog protislovij. Ko se nič razstre, lahko spregledamo. Tako kakor za vid potrebujemo tako svetlobo kakor oko, tako za spoznanje potrebujemo tako nič kot bit. Oko ne more videti samega sebe - lahko pa vidi svetlobo in vse, kar je izven njega. Svetloba ne more videti očesa in nič ne more videti biti. Oko lahko vidi svetlobo in bit lahko vidi nič. Čakaj malo. Kaj pa je z vsem tistim, kar je izven očesa, če ne more nič biti izven? Tisto izven je plod igre Biti, ki ustvarja dvojnost. Svetloba ne sije na nič povsem drugega, na nič povsem zunanjega. Sije na lažno zunanje. Vendar vsi nočemo spregledati, ker Eno noče videti. In zato tudi ne pričakujem, da bi kdorkoli bil dovzeten za besede, v katere se bi pretvorile moje pravkar mišljene misli. Isto se lahko spozna le prek niča brez preveze. Ko se lahko prepozna kot nekaj drugega kot nič.
