Odraz dneva

O, saj ni smrti

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu!

Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.

O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš,
v prepad neskončne modrine.

(Srečko Kosovel, O, saj ni smrti)

Blagor tistemu, ki je prepričan, da filozofi mlatijo prazno slamo!

Nevede

kot bi stal pred menoj
ne da bi vedel
da sem tam
bi mislil
da je svet
to kar se dogaja
tukaj
zdaj
nasmehnil bi se
ne da bi vedel
bil bi opažen
v svojo besedno reko povzet
drugačen kot vsi
a v pogovoru isti
tujih besed navzet
iz žarišča jezika v domet
neprecizen in bister
ne da bi vedel
jedel hrustljav bi obrok
s svojimi prsti ki so njegovi
dotaknil se mojih bi las
ne da bi vedel
z entuziazmom razlagal bi
virtualni čas
poln energije
hiter
iskriv
tvoj glas bi bil
pomirjujoč
ne da bi vedel
tvoje oči bi žarele
in v njih
ne da bi vedel
da si tam
kjer te ni
bil bi
ti

Odraz dneva

"Duh po rožah imaš lahko vedno v sobi, če deneš lističe lepo dehtečih rož v posodo, ki se dobro zapre, prideneš nekaj soli in špirita in posodo včasih za nekaj minut odpreš." (Majdič, I. Nasveti za hišo in dom. Ljubljana: Katoliška Bukvarna, 1917)

Heglijanstvo v znanosti

Ovreči hipotezo je lahko, ovreči zakon skoraj nemogoče. Ogromno število preizkusov, ki pokažejo iste rezultate, ne bo zadostilo ovržbi. Šele ko bo proizvedena alternativa, obstaja možnost, da se bo zakon podrl. Do takrat pa bo še vedno stal na prestolu in dejstva, o ne, dejstva ga že ne bodo premagala. "Če se dejstva ne skladajo s teorijo, toliko slabše za dejstva," je povedal Hegel. Je morda hipnotiziral znanstvenike? :)

Sergej Harlamov: Jedci

Jedci, nova pesniška zbirka Sergeja Harlamova

Izšla je prva pesniška zbirka človeka, ki se bo v trenutku, ko bo zagledal ta prispevek, začel zgražati ali pa bo zadevo tretiral kot kompliment, ki bo za kakšen dan ali dva nahranil njegov Ego - odvisno od razpoloženja.

Branje njegove poezije toplo priporočam vsem veseljakom, nežnim dušam in optimistom, saj jim ravno ta in zgolj ta zbirka daje možnost, da se pristno potopijo v hladen vihar polne praznine in temačnega vzdiha.
Stik s knjigo odsvetujem tistim, ki so na robu obupa in v tem trenutku ne potrebujejo spodbude k še globlji depresiji (namesto Jedcev jim priporočam branje pesmic Toneta Pavčka) - razen, če je v njihovem interesu najti potrditev lastnega samouničenja, brezpomenskosti ali brezsmiselnosti. Če pa je posameznikovi depresiji vzrok veselje drugih in njegova lastna nesreča, potem ta posameznik pade med izjeme, ki jim je branje Jedcev celo zapovedano.


Zdaj pa brž po knjigo!

Pa ne pozabite - pesem ni le pesnik, pesem ste (v nič manjši meri) tudi vi, bralci.
In pomnite - tudi ravnodušniki lahko rodijo nov sad.

Sodniki

Sodniki s predsodki. Sodniki z dogodki. Sodniki, ki ponižujejo sodnike. Sodniki, ki ponižujejo sojene. Sodniki, ki ponižujejo vse kar leze in gre. Sofisticirani sodniki, sodniki z uvidom v površje, ki ga z zamahovanjem svojih kazalcev premažejo z globino. Sodniki. Sojeni, ki ponižujejo sodnike. Sodniki, ki lažejo resnico. Sojeni, ki nočejo resnične resnice.Sodniki, ki imenujejo svojo resnico pravo resnico, sodniki, ki prevežejo ljudem oči, da omogočijo jim objektivnost. Sojeni, ki luknje naredijo, nevtralni, ki spregledajo. Sodniki umrejo slepi.

Ti že veš, kaj je stol?

Takrat se nama je podrl svet. Tla pod nogami so izginila. Arhimedova točka se je izgubila. Stala sva, če sva sploh stala, v zraku, za katerega se nama je zdelo, da hkrati je in hkrati ni. Pa kaj bo najino mnenje, ko pa je zgolj mnenje! Nisva vedela ne kod ne kam. Pravzaprav nisva vedela ničesar. Megla pred očmi, megla pred umom, le megla ...

Eno samo samcato vprašanje je bilo dovolj, da je svet bil dojet kot ali ne-svet ali svet, da je svet zdrsnil pod vprašaj. Kaj pa govorim! Svet ni nikamor zdrsnil. Svet je zmeraj ali bil ali ne-bil. Najin svet je bil tisti, ki je drsel, najin. Eno vprašanje je bilo dovolj, da so najini pogledi postali ohromeli, motni, zlomljeni, najina duša preluknjana, monotona in prazna. Še o duši in telesu kot o ločenih substancah nisva mogla govoriti. Govor. Dovolj je bilo, to eno vprašanje, da so upi zbledeli in cilji izginili. Na belem hodniku sva stala, oropana spominov, dejstev, spoznanj, oropana vsega, kar so leta prinesla.

"Vi veste, kaj je stol?" je vprašala. Skupina ljudi se je zasmejala, češ, kakšne neumnosti pa sprašuje, normalno, da vsi vemo, kaj je stol. Stol je to, na čemer v tem trenutku vsak od nas sedi! Pa je prosila, naj ji - če smo res tako prepričani o tem svojem vedenju - podamo definicijo stola. In pridrvele so razlage: "Stol je predmet, ki ima štiri noge in ploskev za sedenje", "Stol je površina za sedenje", "Stol je predmet, katerega funkcija je sedenje" ... Vsak odgovor je bil zavržen kot nezadosten, sedim namreč lahko tudi na mizi, pa je to še ne spremeni v stol in stol lahko ima tudi tri noge, morda celo eno samo. Tudi definicija, ki se je opirala na funkcionalnost je bila zavržena, saj smo iskali bistvene lastnosti stola oziroma eno samo bistveno lastnost stola, ki pa se ne more skrivati v funkciji objekta, saj je funkcija nekaj dogovorjenega in ne nekaj, kar bi bilo "samo po sebi". 

Tišina je prelila učilnico. Šokirani smo bili nad nesamoumevnostjo stvari, še bolj pa nad nespoznatnostjo bistva. Očitno ne moremo spoznati niti bistvenih lastnosti  tistih stvari, ki nas vsak dan obkrožajo. Kaj nam mar za naključne in nebistvene lastnosti, če ne poznamo srčike? Če ne poznamo bistva, ne poznamo ničesar. In povrh vsega je tu še zmotnost čutil, ki nam onemogoča, da bi stvari (za katere sicer niti ne vemo ali so ali niso), lahko videli v njihovi pravi luči ... Kaj nam bo torej znanost? Ima sploh karkoli na tem svetu še kak smisel? OBUP! Obup, a ne za vse. Nekateri so se sprijaznili s tem, da je bistvo očem skrito, celo s tem, da bistva kot takega in bistva stvari sploh ni pa tudi s tem, da je bistvo stvar dogovora oziroma - v nekaterih primerih - stvar posameznika. "Dokler znanost fino napreduje, dokler nam izračuni fizikov, kemikov in drugih znanstvenikov pomagajo pri vsakdanjem življenju, se nimamo ničesar bati, še za zmotnost čutil se ne rabimo kaj preveč meniti, dokler nam to, kar imamo in stvari, kot jih poznamo, prinašajo razvoj in delovanje strojev," so premišljali. Drugi se bistvu nismo mogli tako zlahka odpovedati. "Kaj nam bo znanost, kaj nam bodo stroji, če ne moremo najti bistva, ali, tristo kosmatih medvedov, če bistva sploh ni!?!" so mrmrala naša srca.

V takrat brezizhodnem položaju sem za hip zaslutila morebitni izhod, ki je bil pripet na funkcijo predmetov. Občutek in ratio sta ustvarila preblisk, da se nekje v glavi profesorice skriva neargumentirano dejstvo. A ravno ratio je uničil pot, na katero sem za trenutek pokukala, da bi občutku preprečil nadaljnje delovanje. Takrat je ratio - tisti ratio, ki je leta in leta služil kot prevladujoč, najmočnejši element - uničil samega sebe, ne da bi jaz to videla. In skopal mi je prazno črno luknjo.

Od tega nepozabnega in ključnega dogodka v mojem življenju je preteklo nekaj let.  Prvotna črnina, mračnost in obup, katerih prinašalka je bila profesorica, ki je bila ali pa ni bila, se postopoma spreminjajo v veselo raziskovanje. Profesorici bom za jamo, ki mi jo je pokazala in žarek sonca, ki ga je napovedala, vedno hvaležna.

Jama še vedno je, a je tudi sonce. Še vedno vem, da nič ne vem. To je lahko pomirjujoče ali zaskrbljujoče. Pomirjujoče zato, ker se z nevednostjo izognem ideologijam, zaskrbljujoče, ker je večni skepticizem zaskrbljujoč. Če me vprašate, ali že vem, kaj je stol in me pri tem sprašujete po bistvu stola, bo moj odgovor še zmeraj nikalen. Ampak tokrat sprejemam pot, ki se je skozi leta izostrila. Pot, ki je razkrila neupravičeno dejstvo, ki ga je skrivala profesorica (temu dejstvu se reče platonizem). Platonizma ne zavračam, a  sprejemam, da lahko definicijo predmetov izrečemo z opiranjem na funkcijo le-teh. To dvoje se ne izključuje. Stol še zmeraj lahko ima svoje večno in nespremenljivo bistvo, ki ga ne moremo doseči, a vendar tukaj ostaja funkcija stola, funkcija kot stvar dogovora, ki mi omogoča, da podam definicijo stola in obenem dopušča, da se lahko v svetu sporazumevam (kar na žalost še vedno ne spremeni glavnega problema nespoznavnosti resnice, je pa vseeno nek steber, ki olajša bivanje; življenje hiti, čeprav je to morebiti zgolj utvara). Mogoče pa za nasprotovanje definiciji, ki temelji na funkciji stvari niti ni bil vzrok platonizem, ampak morebitni ovinek na stran morale, v nevaren prepad relativizma in v propad vrednot, ki bi od priznanja "funkcionalnosti" naprej, izgubile svojo upravičenost v čem višjem kot v dogovoru ... V vsakem primeru smo bili zavedeni s skrito premiso, ki je bila skrita zanalašč, z odsotnostjo močnega argumenta.

Vendar to zdaj sploh ni važno. Važen je stol, ki mi več ne greni življenja, ampak mi ga pestri. Važen je stol, za katerega sploh ne vemo, kaj je, ker ne poznamo njegovega bistva. Tako ne vemo niti tega, da stol res je stol. Ne poznamo bistva nobenega predmeta. Torej ne vemo, kaj stvari so. Če za nobeno stvar ne vemo, kaj ta v resnici je, stvari med seboj sploh ne moremo ločevati. Torej ne vemo ali je stol res stol ali je stol miza. In niti ne vemo, da miza ni los. Skozi naše oči je vse eno in isto - tisto, kar se spreminja. 

Lahko noč!

Kdo ve, kako se oglaša lisica?

Vsak je že najbrž kdaj videl lisico. Tudi lisičji pregovor nam je znan. Vemo, da zlatorepka tu in tam kmetom ubije kakšno kokoš in da moramo pri priči zbežati v hišo, če se ta presneta žival slučajno pojavi pred njo, ker je, kakor trdijo strokovnjaki, najverjetneje stekla. No, v Londonu velja drugačno pravilo: "Če pride lisica na tvoje dvorišče, jo nahrani."

Že dva dni me sredi noči zbujajo čudni zvoki. Predstavljajte si ptico, ki laja in majhnega otroka, ki vidi ta pripetljaj! Da, takšni so zvoki, ki jih slišim. Skorajda bi že začela verjeti v duhove, če ne bi ratio premagal domišljije, ki so jo zalivali Dosjeji X. Ker gospod Mulder vedno zatrjuje, da je "resnica tam zunaj", sem pač pogledala skozi okno, a videla nisem ničesar. Priznam, zbala sem se tudi za svoje psihično zdravje. Druga noč je prinesla dober znak. Tokrat so posebni kriki zbudili tudi Žiga. Pa še je on pogledal skozi okno. Misterij se je razrešil. Po nekajminutnem stanju pred angleškim okencem, se je namreč razprl pogled na lisičjo posadko, ki je sestankovala na sosedovi ograji.

Ko se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. Zastavlja se mi nova uganka, ki ni retorično vprašanje: Kje so mestne lisice skrite podnevi?