Takrat se nama je podrl svet. Tla pod nogami so izginila. Arhimedova točka se je izgubila. Stala sva, če sva sploh stala, v zraku, za katerega se nama je zdelo, da hkrati je in hkrati ni. Pa kaj bo najino mnenje, ko pa je zgolj mnenje! Nisva vedela ne kod ne kam. Pravzaprav nisva vedela ničesar. Megla pred očmi, megla pred umom, le megla ...
Eno samo samcato vprašanje je bilo dovolj, da je svet bil dojet kot ali ne-svet ali svet, da je svet zdrsnil pod vprašaj. Kaj pa govorim! Svet ni nikamor zdrsnil. Svet je zmeraj ali bil ali ne-bil. Najin svet je bil tisti, ki je drsel, najin. Eno vprašanje je bilo dovolj, da so najini pogledi postali ohromeli, motni, zlomljeni, najina duša preluknjana, monotona in prazna. Še o duši in telesu kot o ločenih substancah nisva mogla govoriti. Govor. Dovolj je bilo, to eno vprašanje, da so upi zbledeli in cilji izginili. Na belem hodniku sva stala, oropana spominov, dejstev, spoznanj, oropana vsega, kar so leta prinesla.
"Vi veste, kaj je stol?" je vprašala. Skupina ljudi se je zasmejala, češ, kakšne neumnosti pa sprašuje, normalno, da vsi vemo, kaj je stol. Stol je to, na čemer v tem trenutku vsak od nas sedi! Pa je prosila, naj ji - če smo res tako prepričani o tem svojem vedenju - podamo definicijo stola. In pridrvele so razlage: "Stol je predmet, ki ima štiri noge in ploskev za sedenje", "Stol je površina za sedenje", "Stol je predmet, katerega funkcija je sedenje" ... Vsak odgovor je bil zavržen kot nezadosten, sedim namreč lahko tudi na mizi, pa je to še ne spremeni v stol in stol lahko ima tudi tri noge, morda celo eno samo. Tudi definicija, ki se je opirala na funkcionalnost je bila zavržena, saj smo iskali bistvene lastnosti stola oziroma eno samo bistveno lastnost stola, ki pa se ne more skrivati v funkciji objekta, saj je funkcija nekaj dogovorjenega in ne nekaj, kar bi bilo "samo po sebi".
Tišina je prelila učilnico. Šokirani smo bili nad nesamoumevnostjo stvari, še bolj pa nad nespoznatnostjo bistva. Očitno ne moremo spoznati niti bistvenih lastnosti tistih stvari, ki nas vsak dan obkrožajo. Kaj nam mar za naključne in nebistvene lastnosti, če ne poznamo srčike? Če ne poznamo bistva, ne poznamo ničesar. In povrh vsega je tu še zmotnost čutil, ki nam onemogoča, da bi stvari (za katere sicer niti ne vemo ali so ali niso), lahko videli v njihovi pravi luči ... Kaj nam bo torej znanost? Ima sploh karkoli na tem svetu še kak smisel? OBUP! Obup, a ne za vse. Nekateri so se sprijaznili s tem, da je bistvo očem skrito, celo s tem, da bistva kot takega in bistva stvari sploh ni pa tudi s tem, da je bistvo stvar dogovora oziroma - v nekaterih primerih - stvar posameznika. "Dokler znanost fino napreduje, dokler nam izračuni fizikov, kemikov in drugih znanstvenikov pomagajo pri vsakdanjem življenju, se nimamo ničesar bati, še za zmotnost čutil se ne rabimo kaj preveč meniti, dokler nam to, kar imamo in stvari, kot jih poznamo, prinašajo razvoj in delovanje strojev," so premišljali. Drugi se bistvu nismo mogli tako zlahka odpovedati. "Kaj nam bo znanost, kaj nam bodo stroji, če ne moremo najti bistva, ali, tristo kosmatih medvedov, če bistva sploh ni!?!" so mrmrala naša srca.
V takrat brezizhodnem položaju sem za hip zaslutila morebitni izhod, ki je bil pripet na funkcijo predmetov. Občutek in ratio sta ustvarila preblisk, da se nekje v glavi profesorice skriva neargumentirano dejstvo. A ravno ratio je uničil pot, na katero sem za trenutek pokukala, da bi občutku preprečil nadaljnje delovanje. Takrat je ratio - tisti ratio, ki je leta in leta služil kot prevladujoč, najmočnejši element - uničil samega sebe, ne da bi jaz to videla. In skopal mi je prazno črno luknjo.
Od tega nepozabnega in ključnega dogodka v mojem življenju je preteklo nekaj let. Prvotna črnina, mračnost in obup, katerih prinašalka je bila profesorica, ki je bila ali pa ni bila, se postopoma spreminjajo v veselo raziskovanje. Profesorici bom za jamo, ki mi jo je pokazala in žarek sonca, ki ga je napovedala, vedno hvaležna.
Jama še vedno je, a je tudi sonce. Še vedno vem, da nič ne vem. To je lahko pomirjujoče ali zaskrbljujoče. Pomirjujoče zato, ker se z nevednostjo izognem ideologijam, zaskrbljujoče, ker je večni skepticizem zaskrbljujoč. Če me vprašate, ali že vem, kaj je stol in me pri tem sprašujete po bistvu stola, bo moj odgovor še zmeraj nikalen. Ampak tokrat sprejemam pot, ki se je skozi leta izostrila. Pot, ki je razkrila neupravičeno dejstvo, ki ga je skrivala profesorica (temu dejstvu se reče platonizem). Platonizma ne zavračam, a sprejemam, da lahko definicijo predmetov izrečemo z opiranjem na funkcijo le-teh. To dvoje se ne izključuje. Stol še zmeraj lahko ima svoje večno in nespremenljivo bistvo, ki ga ne moremo doseči, a vendar tukaj ostaja funkcija stola, funkcija kot stvar dogovora, ki mi omogoča, da podam definicijo stola in obenem dopušča, da se lahko v svetu sporazumevam (kar na žalost še vedno ne spremeni glavnega problema nespoznavnosti resnice, je pa vseeno nek steber, ki olajša bivanje; življenje hiti, čeprav je to morebiti zgolj utvara). Mogoče pa za nasprotovanje definiciji, ki temelji na funkciji stvari niti ni bil vzrok platonizem, ampak morebitni ovinek na stran morale, v nevaren prepad relativizma in v propad vrednot, ki bi od priznanja "funkcionalnosti" naprej, izgubile svojo upravičenost v čem višjem kot v dogovoru ... V vsakem primeru smo bili zavedeni s skrito premiso, ki je bila skrita zanalašč, z odsotnostjo močnega argumenta.
Vendar to zdaj sploh ni važno. Važen je stol, ki mi več ne greni življenja, ampak mi ga pestri. Važen je stol, za katerega sploh ne vemo, kaj je, ker ne poznamo njegovega bistva. Tako ne vemo niti tega, da stol res je stol. Ne poznamo bistva nobenega predmeta. Torej ne vemo, kaj stvari so. Če za nobeno stvar ne vemo, kaj ta v resnici je, stvari med seboj sploh ne moremo ločevati. Torej ne vemo ali je stol res stol ali je stol miza. In niti ne vemo, da miza ni los. Skozi naše oči je vse eno in isto - tisto, kar se spreminja.
Lahko noč!
No comments:
Post a Comment